Ljudje

Ljudje:
Opis rase: Po vsej širni galaksiji najbolj razširjena rasa. Najti jih je možmo tudi na planetih z nadvse težkimi pogoji življenja saj so zelo prilagodljivi.
Ravno zaradi njihove številčnosti jih je možno najti na vseh področjih dela - od kriminalcev do uporabnikov Sile. Ravno zaradi vseh teh dejstev veljajo ljudje za standart ali povprečje kadar gre za primerjave proti drugim rasam.
Zunanji opis: Od majhnih do velikih, suhih do debelih in močnih so šibkih. Vse mogoče kombinacije zunanjega izgleda je mogoče najti pri ljudeh.
Karakter: Njihovi karakterji so si povsem različni od posameznika do posameznika kakor si niti dva nista enaka po zunanji podobi.

Se izjemno opravičujem ker opis ni tak kokr je predpisan, ampak imela sem zelo obsežne problem s tem, da bi ga skopirala, prepisovat vsega se mi pa, oprostite, tut ni dalo. Torej, tale moj opis ima vse podatke ki se jih drugače navede v originalu, samo vseh 'govoranc' ne. LP, Erleena.

Polno ime: Erleena Alynn Alattris

Rojstni planet: Kashyyyk

Videz: Alynn ima zelo značilen izgled. Visoko in vitko telo, zagorela koža, dolge noge in roke ter izjemno prepoznaven obraz. Le-ta je namreč lepo zaobljen, sredi njega pa kraljujejo prodorne kostanjeve oči. Nos je zelo zašiljen, ustnice pa vedno zavite v prijeten nasmešek. Desno uho ima petkrat preluknjano, mali uhančki pa se ji vijejo po celem ušesu. Glava je poraščena s kar najgostejšimi lasmi skoraj črne barve, ki se prefinjeno kodrajo vse tja do polovice hrbta. Ravno tako, da skrivajo tetovažo na njenih lopaticah. Upodobljenega ima namreč spečega zmaja z razprtimi krili, in to v barvah. Vendar je ta vedno prekrit s vsaj enim slojem fine tkanine, v katero se odeva Alynn. Ţemne oči, obrobljene s črno črto pa izražajo, da vseeno ni le igrivo dekle, temveč se v njej skriva predana bojevnica.

Karakter: No, lahko bi rekli, da je dokaj slojnata osebnost. Torej, bolj, ko jo spoznavate, več popolnoma nepričakovanih lastnosti odkrijete. Takoj pod površjem je ona le olikano dekle, ki se zna obnašati družbi primerno, je vedno nasmejana in nadvse sproščena. Za domačimi štirimi stenami pa izgine vtis tipične 'barbie girl' ter se pokaže globlaj osebnost. Ponavadi se odpravi v naravo in se kopa v rečnem izviru ali pa nabira sadeže in zelišča. Je pravi mali gozdni duh, saj je zelo tesno povezana z naravo, predvsem zaradi otroštva. Je pa tudi izjemno odločna, na trenutke dokaj ukazovalna, zelo predana in včasih preveč čustvena. Skratka, je dekle z mnogimi obrazi, dobrimi in slabimi.

Življenjepis: Rojena je bila na Kashyyyku, planetu priložnosti, kakor ga je sama oklicala. Starša sta bila mešana; oče človek, mama pa Twi'lek. Kot majhno dekletce ni smela položiti noge s domače ploščadi, kjer je bilo varno. Ko pa ji je štelo nekje šest let, je spoznala tudi druge otroke s ploščadi, s katerimi se je spoprijateljila. Nekaj najbolj drznih, med njimi tudi ona, so si upali iz mesta na drevesih. Našli so staro vas, ki so jo prebivalci z dreves uporabljali pred dolgimi leti, potem pa so jo zapustili in s tem predali živalim. Tam si je gnezdišče ustvarila jata zmajem podobnih letečih zveri, ki pa so bile začuda prijazne. Če si le ravnal umirjeno in sproščeno, so se najpogumnejše celo pustile božati. Tako si je našla tudi drugačne prijatelje od domorodnih wookijev. Potem pa je počasi zrasla in starši so se odločili, da je dovolj stara da gre po svoje. Na pot so ji dali njene stvari in nekaj denarja, naprej pa se je morala znajti sama. Tako je prišla na Corouscant, kjer trenutno išče delo.

Stran: Od vedno se že bolj nagibam na svetlo stran, saj mi največ pomeni življenje in medsebojno prijateljstvo.

Sila: Na silo je zelo občutljiva že od maliih nog, zaradi česar je bila tudi zmožna take izjemne komunikacije z živalmi in tudi wookieji, ki so znani po njihovem nezaupanju.

Odnos do ljudi: Z ostalimi pripadniki ljudi se ne razume prav nič bolje kot s komerkoli drugim, saj so v njenih očeh vsi enaki.

Ostale rase: Tudi te nimajo posebnega statusa, vendar se včasih z njimi razume še bolje kot s kom drugim, saj vzpostavijo poseben odnos, ki ga z ljudmi ne more.

No, ker si pač bila že predčasno registrirana in si mičkeno pomagala ti odpustim to majhno napakico.

Tako, da dobrodošla na forumu.
Svojemu liku še razdeli točke, jih vstavi v podpis in pisanje se lahko prične.

P.S.: In ne skrbi sedaj, ko še ni toliko piscev. Bom že poskrbel, da ti ne bo dolgčas.

Pozdravljen, nadobudni prebivalec Galaksije. Naši arhivi te ne prepoznajo, zato te moram prositi, da mi navedeš svoje polno ime ter od kod prihajaš.
Lorn Gallor. Mislim, da prihajam z Nabooja, a v to zaradi konkretnih razlogov nisem prepričan.


Tvoji starši pa so res imeli domišljijo, ni kaj. Kakšna pa je kaj tvoja zunanjost, bi mi znal podati podroben opis svojega izgleda?
Ne razumem, zakaj bi bilo to potrebno, saj me sami izvrstno vidite in opis zunanjosti je pri drugih natančnejši, kakor pri samemu sebi. A naj vam bo. Sem srednje visok moški precej suhe postave, z dolgimi temnorjavimi lasmi, ki mi segajo do sredine hrbta. Imam tudi krajšo brado podobne barve, moj obraz pa ni nič posebnega. Na njem bi se že dala najti kakšna guba, saj nisem več mlad, kot vidite pa imam modre oči. Kar sem nosil v preteklosti se ne spomnim, a zdaj vidite, kaj nosim, preprosto sivo ogrinjalo, ki mi sega do tal in v katerem se počutim nekoliko bolj skrito, saj ima tudi veliko oglavnico, ki jo imam pogosto poveznjeno preko glave. Ogrinjalo sem našel zapuščeno, zato vas naj ne preseneča, da je precej umazano in ponekod že raztrgano, a mene osebno to nič ne moti.

Odlično, ta luknjo v arhivu smo izpolnili, a še vedno mi manjka opis tvojega karakterja. Se mi lahko čim bolj podrobno predstaviš tudi kot osebnost?
No, to pa je že druga stvar. Če bi me srečali prej, bi vam lahko na dolgo in široko pripovedoval o svojem značaju, tokrat pa je žal drugače. Od tistega neljubega dogodka naprej, o sebi vem zelo malo, zato bo moj opis osebnosti skop, a se bom vseeno potrudil. Trenutno sem samotar, ki ljubi samoto, naravo in vse, kar je povezano z mirom. Gneče, družbe in nasilja se izogibam, kakor se izogibam tudi nevarnosti in se raje nahajam v bolj varnih vodah. Sem potrpežljive narave z velikim čutom za pravičnost, saj ne morem mirno zreti krivičnosti v oči. Menim, da so dejanja mnogo pomembnejša od besed, zato se jih tudi več poslužujem. V misli se mi včasih prikradejo podobe iz preteklosti in iz njih se mi dozdeva, da sem nekoč bil precej bolj energičen, strog, a tudi takrat sem bil preudaren in že od nekdaj precej redkobeseden. Moj mirni značaj skriva v sebi zver, ki se prebudi, kadar je to potrebno. Takrat postanem nevaren, a v zadnjem času je to še redkeje, kakor je bilo nekoč. Morda se drugim zdim nezanimiv in pust, a za mnenja drugih se niti malo ne menim, kajti to bi me pripeljalo v preveliko občutljivost, to pa nikdar ni dobro.

Še bolje, dobro ti gre. Zdaj pa bi te prosil, da mi zaupaš še svojo življenjsko pot, ki te je prinesla do semkaj. Predvidevam, da je dokaj interesantna, glede na to, da so te naši arhivarji nekako spregledali do danes. Kar prični, in ne boj se mnogih besed.
Najprej naj vam omenim dogodek, ki je najbolj zaznamoval moje življenje in ga za vselej spremenil. Približno tri leta le tega, kar sem izgubil spomin in hkrati vse, kar me je vezalo na preteklost. Vzrok tega dejanja mi je še dandanes neznan, se mi pa iz sanj dozdeva, da je povezano z veliko bitko, kjer sem se boril z nekim pomembnim Sithom. Kaj več mi je neznano, zato vam žal ne morem povedati. V teh treh letih sem izvedel nekaj malenkosti o svoji preteklosti in tako vem svoje pravo ime, vem tudi to, da sem se rodil na Nabooju, saj ga v sanjah nenehno videvam. Moj oče je bil senator, za mater vam žal ne znam povedati. Že zelo zgodaj so ugotovili, da sem zelo občutljiv za delovanje Sile in starša, ki sta bila zelo razumevajoča, sta me sicer voljna, a s težkim srcem, poslala na Coruscant, kjer so me Jediji sprejeli in moje urjenje se je pričelo pri rosnih 5 letih. Pred tem se kot otrok pogosto taval po Nabooju in ga spoznaval, odhod na Coruscant pa mi je spremenil življenje. Kaj več o naslednjih letih vam ne bi znal povedati, saj imam v mislih veliko črnino, znam pa vam povedati nekaj več o zadnjih letih. Bil sem velik jedijski mojster, ki je sodeloval tudi v njihovem Svetu. Vselej sem zagovarjal preudarnost in potrpežljivost, kar so zelo ceniti tudi ostali jediji. Imel sem več učencev, v to sem prepričan, zadnji pa je bil eden, ki je izstopal. Bil je tako močan v Sili, tako spreten v vihtenju meča… Ah ja, le kaj se je zgodilo z njim. Skratka, bil sem na višku svojega življenja. Potem pa sem odšel na misijo skupaj z padawanom. Odpotovala sva na planet Korriban se mi dozdeva, kajti tam bi se naj skrival pomemben Sith. Hitro sva ga izsledila, a njegove moči so naju presenetile. Dolgo sva se borila z njim in bitka je bila strašna, naposled, ko je bil že skorajda premagan, pa me je presenetil in nenadoma sem izgubil zavest. Kaj je sledilu temu, mi ni jasno, saj sem se znova zbudil tukaj, na tem odmaknjenem planetu Lehon. To ime sem izvedel od lokalnih prebivalcev. Moja zadnja tri leta tukaj so precej enolična, a moram vam povedati, da mi tukajšnje življenje kar prija. Spoprijateljil sem se z lokalnimi plemeni, spoznal neštete živali in rastline in moje moči so se deloma obnovile. Kljub vsemu pa me v srcu še zmeraj vleče nazaj, saj bi rad izvedel, kaj se je zgodilo z mojim nasprotnikom, predvsem pa to, kje je pristal moj učenec.

No, vsaj izgovor imaš da te naši arhivarji še niso imeli možnosti popisati, doživel si kar precej. Pa mi povej, po vseh teh doživetjih, katera stran ti je bližje, temna ali svetla? Ali pa morda spadaš kar med neopredeljene?
Dandanes bi se lahko dal med neopredeljene osebe, saj ne služim niti svetli, niti temni strani Sile. Poslužujem se tiste Sile, ki mi pomaga preživeti in tako bi me lahko imenovali sivi Jedi. Nekoč se mi zdi, sem bil velik služabnik svetle strani Sile in pomembnež med Jediji, a dvomim, da bo še kdaj tako, saj se v divjini počutim mnogo bolje, kakor bi se v kakšnem svetišču. Je pa tudi res, da ne zagovarjam dejanj temne strani in se ji ne bi nikoli pridružil.

Kako pa ti gre Sila kaj od rok? Jo sploh zaznavaš ali se ne meniš za te podle trike Jedijev in Sithov?
Oh ne, Sila pa je velik dar, ki mi je bila že položena v zibelko. Nekdaj sem bil izjemen poznavalec njene uporabe a tudi zdaj po nesreči, ni povsem izginila. Še vedno jo zaznavam in z vsakim dnem postajam boljši v njej. Moja najgloblja želja je ta, da bi jo nekoč obvladoval v prejšnjem obsegu.

Brez skrbi, to bomo obdržali skrbno spravljeno v naših arhivih. A povej mi, kako se razumeš s preostalimi pripadniki svoje rase?
Z ljudmi? Hja, kako pretirano se ne morem razumeti, če jih je tukaj komaj kaj. A s temi ki so, se razumem kar prijateljsko. Ljudje pa so raznoliki kot dan in noč, tako da se z enimi da prijetno shajati, drugih pa se je bolje izogibati.

Zanimivo, zanimivo. Kaj pa druge rase, kakšne občutke gojiš do njih?
Spoštujem vse rase, ki si zaslužijo spoštovanja.

Še vedno ne razumem, kako te nismo uspeli popisati…No, kakorkoli, ta napaka je sedaj popravljena in postal si polnopraven član naše skupnosti. Pojdi in uživaj v Galaksiji! To ni nič čudnega, če živim bogu za hrbtom.Sploh pa sem jaz presenečen, kako ste lahko vi našli mene. Hvala vam.

Dobrodošel na forumu.
Uredi si še točke ter si nato vse skupaj prilepi v podpis.
Po tvojem življenjepisu sem sklepal, da čeravno ne podpiraš ne Jedijev ne Sithov si pristaš Republike. Ako sem se zmotil me to obvesti preko zasebnega sporočila.

Nekje lahko pričneš z pisanjem in kaj hitro bom poskrbel, da ti tako ali drugače ne bo dolgčas.

Pozdravljen, nadobudni prebivalec Galaksije. Naši arhivi te ne prepoznajo, zato te moram prositi, da mi navedeš svoje polno ime ter od kod prihajaš.

Ime mi je Lucian iz ponosne Echani družine Starshatter, trinajsti svojega imena, rodil pa sem se na Telosu.

Tvoji starši so pa res imeli domišljijo, ni kaj. Kakšna pa je kaj tvoja zunanjost, bi mi znal podati podroben opis svojega izgleda?

Pravzaprav niti niso imeli kaj dosti domišljije. Lucian je eno najbolj popularnih imen v očetovi rodbini. Ampak k bistvu: imam srednje-dolge lase ki mi padajo malo čez ramena, in so snežno bele barve, kot pri vseh Echani. Oči so mamine, intenzivno modre barve, skoraj kot kristali Jedijev Varuhov. Visok sem 1.8m, tehtam 70kg, imam vitko, mišičasto postavo z nekoliko širšimi rameni in ožjim pasom. Na ramenih in okrog zapestij imam vtetovirane črne vijugaste simbole, ki se vijejo okrog zapestij, na ramenih pa izgledajo kot bi jih pokrivali.
Vedno nosim črne hlače iz trpežnega usnja, nad njimi pa pas iz istega materiala, na katerem imam pripeta svoja žaromeča in še nekaj drugih potrebščin. Čez zgornji del telesa nosim ozko črno majico, ki se tesno prilega mojemu telesu. Čez vse to pa imam ogrnjeno dolgo črno ogrinjalo s kapuco iz posebne tkanine, ki je na otip kot svila, vendar je bolj vzdržljiva kot jeklo. Prav tako nosim močne rokavice iz finega črnega usnja, na hrbtišču katerih je isti vijugasti simbol kot ga imam vtetoviranega na ramenih, na levi v rdeči in na desni v modri barvi.

Odlično, to luknjo v arhivu smo zapolnili, a še vedno mi manjka opis tvojega karakterja. Se mi lahko čim bolj podrobno predstaviš tudi kot osebnost?

Sem karizmatična in strastna oseba. Duh Echanijev v meni mi daje vročekrvno naravo, vedno rad merim moči in se dvobojujem z drugimi. Vrednote Echanijev živijo v meni, zame je boj način izražanja, kot oblika plesa ali umetnosti. Verjamem da boj dveh oseb pove več o njunem bistvu kot tisoč besed. Prav tako sem za Echanije tipične narave, vedno predvidevam in načrtujem, hkrati pa živim v sedanjosti in se le redko obračam k preteklosti. Deloma se to kaže tudi v moji uporabi Sile, med bojem bistveno lažje zaznam potezo, ki jo bo nasprotnik naredil čez nekaj trenutkov.
Imam dar govora, ki ga še ojača delovanje Sile, tako da se najbolje znajdem med ljudmi. Sem pa tudi dokaj spremenljive narave. Lahko sem samozavesten in vihrav, lahko sem zamišljen in pazljiv. Vendar pa nikoli ne prenesem, da bi karkoli oviralo mojo svobodo ali mi kratilo možnosti odločitve. Načeloma sem sposoben kar dobro kontrolirati svojo osebo, včasih pa tudi druge. Prav tako kot moje razpoloženje, niha tudi moja usmerjenost. Včasih sem bližje Svetli, včasih Temni strani Sile.

Še bolje, dobro ti gre. Zdaj pa bi te prosil, da mi zaupaš še svojo življenjsko pot, ki te je prinesla do semkaj. Predvidevam, da je dokaj interesantna, glede na to, da so te naši arhivarji nekako spregledali do danes. Kar prični, in ne boj se mnogih besed.

Rodil sem se in odraščal na miroljubnem planetu Alderaanu. Moj oče Lucius je bil upokojen vojni veteran iz ljudstva Echani, moja mati Nyx pa je bila ena od pripadnic človeške vrste in bivša Sith Mojstrica. Zakaj je bila ena od njih in zakaj jim je naposled obrnila hrbet nisem nikoli izvedel, vendar ugibam da se je zaljubila v mojega očeta in pobegnila z njim. Verjetno se je bala, da bi ju Sithi ločili ali kaj podobnega. Kakorkoli že, umrla je ko sem imel komaj 3 leta. Spomnim se je kot prijazne in ljubeče, o temni strani ni bilo ne duha ne sluha. Vsaj ne pri njej.
Potem sem živel z očetom. Izučil me je v bojevanju stila Echani, hodil pa sem tudi v elitne Alderaanske šole, saj nama je mati zapustila dovolj denarja za dve generaciji.
Sčasoma sem odkril da sem drugačen od drugih. Lahko sem premikal stvari ne da bi se jih dotaknil, s svojim smehom sem takoj nasmejal še druge, tujih jezikov sem se učil bistveno hitreje, in kadar sem bil jezen so se me vrstniki začeli bati. Oče je kmalu ugotovil za kaj gre in mi razodel kar je vedel o materi. Skupno sva se odločila, da sam pač ne bom mogel doseči svojega polnega potenciala in naslednjo sezono sva že odletela na Dantooine z namenom da bi me vpisala v Jedijsko Akademijo. Takrat sem imel komaj 9 let, a skoraj bi me zavrnili, češ da sem prestar. Na koncu so se vseeno odločili da me sprejmejo in začel sem svoje urjenje.
6 let sem se učil pri Mojstru Aegwynnu in naposled napredoval v Padawana. Do takrat sem se že izučil bolj kontrolirati Silo v sebi, bil sem jo sposoben usmeriti in nadzirati, medtem ko sem jo prej uporabljal bolj nezavedno in kaotično. Izdelal sem svoj prvi laserski meč, ki je bil turkizne barve in je imel dokaj standarden ročaj. Z novim zagonom sem treniral naprej, vendar še nisem dobro razumel kaj so me hoteli naučiti. Mislil sem, da me omejujejo in mi ne dovoljujejo rasti v moči in veščini. Čez nekaj mesecev sem se odločil za vedno zapustiti Jedije. Z nekaj izbranimi prijatelji, ki so bili podobnega mnenja smo vsi štirje zapustili Dantooine in preko Tattoina prišli na Korriban v upanju da se pridružimo Sithom. Upali smo, da nas bodo toplo sprejeli, saj smo imeli kar nekaj več znanja o Sili kot večina novincev, vendar so nas zavrnili s hladnim nasmeškom. "Dobi Sithovski medaljon, in te spustimo noter," so rekli. Mi pa nismo imeli pojma kje naj jih dobimo. Po nekaj povpraševanja po kantini naselja Dreshdae smo ugotovili, da imajo dotične medaljone le Sithi, oz. tisti ki se pripravljajo da to postanejo, in da jih lahko dobimo le od njih.
Kmalu so oni našli nas. Skupina treh nadebudnih Sithov, ki so se hoteli znašati nad naključnimi mimoidočimi, nas je začela poniževati in zmerjati. Ko smo dejali, da se ne želimo prepirat in da tudi sami iščemo vhod v Akademijo, so nam porogljivo mahali pred nosom s svojimi medaljoni. Takrat sem pozval njihovega vodjo na dvoboj. Ta se je zahehetal ter sprejel izziv, in naposled sva prekrižala rezili malo stran od kantine. Kaj kmalu sem začenjal dojemati, kakšen način bojevanja je uporabljal in začel sem se sistematično umikati in blokirati njegove udarce, hkrati pa sem ga vedno bolj utrujal s protinapadi. Ko sta njegova pajdaša videla da mu ne gre najbolje, sta me napadla, moji trije prijatelji pa so prav tako posegli vmes. Na koncu sta padla dva Sitha in eden od mojih prijateljev, meni pa je sunek Sile začasno ohromil levo roko. Tretji Sith je ležal pred mano in moledoval za svoje življenje pod konico mojega žaromeča. Vzel sem mu medaljon in mu obrnil hrbet, takrat pa je iz konic prstov proti meni izstrelil prasketajočo elektriko. Na srečo sem imel meč še prižgan in uspel blokirati napad z rezilom. Strele so se odbijale od meča in držal sem ga pod takim kotom, da so letele stran od nas, nekaj pa jih je celo zadelo svojega stvaritelja. Ko se je ta utrudil in prenehal, sem mu z eno kratko potezo odsekal glavo. Izučilo me je, da takega nasprotnika pač ne moreš pusti živega.
Vstopili smo v Akademijo, vsak s svojim medaljonom, poplačanim s krvjo. Mojster Akademije nam je zaželel dobrodošlico in pokazal očitno odobravanje nad načinom, s katerim smo prišli do medaljonov. Nikoli nam ni bilo jasno kako je izvedel. Vendar pa nam tudi ni bilo kaj dosti mar. Trenirali smo v mečevanju, predvsem pa v popolnoma drugačni uporabi Sile. Jediji so nas vedno učili da je obvladovanje Sile možno le, če smo popolnoma sproščeni in zbrani, Sithi pa so nam pokazali hitrejšo pot, skozi čustva in strasti. Kaj kmalu sem se naučil prav tiste veščine, s katero me je hotel ugonobiti prejšnji lastnik medaljona ki je zdaj visel z mojega pasu. Strela je postala ena od mojih najljubših sposobnosti, deloma zaradi same uničujoče moči, deloma pa zato, ker se je z njo dalo hitro prestrašiti ljudi. In najraje sem izzive reševal ravno tako, z zastraševanjem. Na ta način mi ni bilo potrebno ubijati. Globoko v sebi še vedno nisem bil sposoben hladnokrvno ubiti drugo čuteče bitje. Seveda sem velikokrat ubil svojega nasprotnika. Pri Sithih namreč neizpodbitno velja le eno pravilo: močnejši prevlada. Ampak vedno sem se tolažil s tem, da sem tako rešil lastno življenje, ki mi je bilo vseeno dragocenejše od drugih. Uboj v samoobrambi zame ni nikoli štel kot umor.
Sčasoma pa sem tudi odkril, da se bistveno bolje bojujem z dvema žaromečema kot enim. Moj stil bojevanja, ki je bil neka mešanica med Jedijskim, Sithovskim, in pa veščino Echani, je temeljil predvsem na hitrosti, preciznosti, eleganci, akrobaciji in veščini, ter manj na sami moči. Tako sem sestavil nov par laserskih mečev, rdečih kot Laigrekovo oko, z ukrivljenimi pozlačenimi ročaji. Prikladno sem jih poimenoval "Zlata brata".
In tako sem postal polnopravni Sith, ki so ga kmalu poznali pod imenom "Zlati blisk" in mu v dvobojih med navadnimi Sithi ni bilo para. Tudi glavar Akademije je opazil moj talent in naposled me je poslal na zaključni preizkus, po katerem bi postal Sith Mojster. Z velikim veseljem sem odšel v grobnico Naga Sadowa in z nekaj truda rešil vse uganke starodavne katakombe, ter naposled prišel do konca. Tam me je čakal glavar in pa Aeron, moj prijatelj še iz časa ko sva bila oba Jedija. Glavar je zapovedal, da se morava spopasti, da bo le zmagovalec postal Mojster. Tako sva storila. In sem ga premagal. Vendar ga nisem mogel ubiti. Nisem bil sposoben ubiti svojega dolgoletnega prijatelja, ki sem ga poznal praktično polovico svojega življenja, in ki je sedaj ležal na tleh grobnice pred mano, nemočen in z uničenim žaromečem. "Kaj čakaš?" je govoril glavar. "Pobij ga in tvoja pot na Temno Stran se bo dvignila na popolnoma novo raven." Dvignil sem svoj laserski meč visoko nadse, nisem se mogel odločiti. "Brez milosti," je drdral glavar, "prijateljstvo ne pomeni ničesar. Tvoja prijateljica Sybil je ravno zdaj v mučilnici, ker je zavirala tvoj napredek. Brez njih boš močnejši, s tvojim talentom boš lahko še moja desna roka!" Zaprl sem oči... nato pa v hitri potezi odsekal roko glavarju. Ta je kriknil od bolečine in začel z zdravo roko pošiljati strele proti meni. Hitro sem potegnil Aerona k sebi in naglo sva pobegnila. Vendar pa so se vrata začela zapirati in ni bilo več dovolj časa. Vedela sva, da nama obema ne bo uspelo. Aeron me je odrinil, nato pa usmeril svojo moč proti vratom in jih silil nazaj navzgor. Ni imel upa na zmago proti moči glavarja akademije, vendar je s svojo žrtvijo pridobil dovolj časa, da sem lahko pobegnil. Stekel sem nazaj v Akademijo, naravnost v mučilnico. Tam sem ugledal Sybil ravno ko ji je po dolgotrajnem mučenju rabelj zabodel starodavno jekleno rezilo skozi srce. Zameglilo se mi je pred očmi. Ko sem spet vedel kje sem, so vsi ostali ležali mrtvi okrog mene, večini je manjkalo nekaj udov, drugi pa so imeli telo večkrat prebodeno z laserskim žarkom. Sybil je ostala živa le še toliko, da sem se ji lahko še zadnjič zazrl v oči...
In takrat sem za vedno zapustil Sithe. Od takrat sem 3 leta taval po Galaksiji brez pravega smisla. Izogibal sem se komurkoli, ki bi ga poznal, pomagal sem drugim v stiski, predvsem pa sem prej ali slej pobil vsakega Sitha, ki mi je prekrižal pot. Dal sem jim okusiti njihovo lastno zdravilo: maščevanje. V dvoboju z močnejšim Sithom sem izgubil enega od svojih mečev, in potem ko sem ga ubil z drugim sem se odločil sestaviti nova. Bila sta popolno nasprotje prejšnjih, ledenomodri rezili, ki sta žareli iz ravnih, spiralasto ingraviranih posrebrenih ročajev. "Srebrni sestri" sta postali simbol tega, kar sem postal: ne Sith, vendar tudi ne Jedi. Z Jediji sem imel tu in tam nekaj stika, vendar sem se jim načeloma izogibal. Preveč je bilo starih zamer.
In tako bi tudi ostalo, če ne bi nekoč prekrižal poti trem nadebudnim Jedijem, ki so iskali skupino Sithov na Tattooinu. Sam sem jih našel prej in jih vse neusmiljeno pobil. Vendar pa to tistim trem Jedijem od prej ni bilo všeč, in so se odločili da me privedejo pred Jedijski svet. Bil sem preveč izčrpan da bi se spopadel še z njimi, sploh pa nisem želel prelivati nedolžne krvi, čeravno arogantne. Odšel sem z njimi na Coruscant in bil zaslišan pred Jedijskim svetom. Vprašali so me, ali obžalujem svojo odločitev da sem zapustil Jedije in se pridružil Sithom. Priznal sem, da mi je ta odločitev prinesla več gorja kot dobrega, vendar niti slučajno ne bi obvladal Sile kot sem jo tedaj če tega ne bi storil. Nato so me zaslišali o vseh umorih ki sem jih zagrešil, število teh pa ni bilo majhno. Tega nisem zanikal, sem pa dodal da je šlo vedno za Sithe ali pa njihove pomočnike, in to le tiste, ki jih nisem mogel prisiliti v beg ali vdajo. Naj so si mislili karkoli že, presodili so, da "moram najti svoje bistvo" in da bi moral biti zato odrezan od Sile. Uprl sem se in že hotel oditi, ko sta mi dva Jedija ob vhodu zaprla pot. Izvlekel sem meča in jima velel, naj se umakneta in si s tem prizaneseta. Nista me poslušala in v enem zamahu sem jima presekal ročaja mečev preden bi jih uspela izvleči.
Vendar pa so do takrat člani sveta že bili na nogah, in njihova zbrana energija je bila mnogo močnejša od mene. Okamnel sem, meča sta švignila iz mojih rok, jaz pa se nisem mogel niti ganiti. Nato sem bil priča občutku, ki se ga ne da opisati. Kot bi vse naokrog mene umrlo in bi svetloba postala senca. In nato sem izgubil zavest... Ko sem se spet prebudil, sem bil na Jedijski akademiji na Dantooinu. Nisem se mogel spomniti nič novejšega od takrat, ko sem odšel iz akademije, niti tega zakaj. Spraševal sem znance, pa so mi odvrnili le da sem potoval po Galaksiji in da sem se pred kratkim vrnil. Če so vedeli karkoli več, mi tega niso povedali. Odločil sem se nadaljevati s svojim urjenjem, vendar pa sem spoznal, da imam nekaj težav, ki jih nisem imel nikoli prej. Sila se mi ni odzivala kot prej, zmogel sem le najenostavnejše tehnike. Tudi moja veščina z žaromeči je bila slabša kot sem se je spomnil izpred vseh teh let ko sem se nazadnje mečeval s svojim Mojstrom. Občasno sem se počutil kot da nekaj blokira moje sposobnosti in spomine...

No, vsaj izgovor imaš da te naši arhivarji še niso imeli možnosti popisati, doživel si kar precej. Pa mi povej, po vseh teh doživetjih, katera stran ti je bližje, temna ali svetla? Ali pa morda spadaš kar med neopredeljene?

Če je Svetla stran bela in Temna črna, potem je moja barva malo svetlejša od neutralne sive.

Kako pa ti gre Sila kaj od rok? Jo sploh zaznavaš ali se ne meniš za te podle trike Jedijev in Sithov?

Sila je del mene. Prebada me, povezuje me z drugimi in s samim sabo, uklanja se moji volji in hkrati vodi moja dejanja. Brez Sile bi bil popolnoma drug človek kot sem sedaj.

Brez skrbi, to bomo obdržali skrbno spravljeno v naših arhivih. A povej mi, kako se razumeš s preostalimi pripadniki svoje rase?

Echanijev ne poznam veliko, razen očeta in nekaterih sorodnikov ki sem jih občasno videl. Moje lastno ljudstvo živi v meni bolj spiritualno, kot sistem idej, vrednot in pravil, ki sem jih vzel za svoje, in pa seveda v mojih genih.
Do drugih ljudi nimam nikakršnih posebnih predsodkov. Nekateri so dobri, drugi slabi. A sodimo jih lahko šele, ko jih spoznamo.

Zanimivo, zanimivo. Kaj pa druge rase, kakšne občutke gojiš do njih?

Tudi do drugih oblik življenja nimam posebnih predsodkov. To je še toliko lažje, ker instinktivno (oziroma z nezavedno pomočjo Sile) razumem večino jezikov inteligentnih vrst. No, Ithoriani, Quarreni, Hutti in pa Toydarijci se mi zdijo grdi, kot bojevnike pa zelo globoko spoštujem Zabrake in Mandalorijce. Jawe pa mi izgledajo naravnost luštkano. Razen tega, pa se do pripadnikov drugih vrst obnašam skorajda enako kot do ljudi.

Še vedno ne razumem, kako te nismo uspeli popisati…No, kakorkoli, ta napaka je sedaj popravljena in postal si polnopraven član naše skupnosti. Pojdi in uživaj v Galaksiji!

P.S: Upam da ni predolgo in da mi ne zameriš, da sem si izbral vrsto, ki ni navedena v opisih. Ko sem sestavil Luciana je pač moral biti pol Echani pol človek, deloma iz vizualnih, predvsem pa iz osebno-filozofskih pogledov ki jih ima.

Super opis morem reči
Ampak ...
... ga morem zavrnit na žalost. Vsakdo namreč začne z nule torej tvoj lik poprej ne more imeti v lasti svetlobnih mečev, niti ne more obvladati Sile.
Napiši recimo, da je izgubil spomin ter imetje ali pa kaj takega. :p

Zanimivo, tega o "začetku z nule" še nisem nikjer prej slišal/prebral...
Kolikor je meni znano, so napisani samo čini/ranki, nikjer pa izrecno ne piše da je treba začeti z nule.

Bom preuredil takoj ko bom imel več časa in delujoč internet za več kot nekaj minut.

EDIT: Sem preuredil opis, poglej če je zdaj v redu.

No sedaj pa je dobro.
Samo še to me popravi, če se motim za vsak slučaj - torej je sedaj tvoj lik Jedi in se uri pri Jedijih?

Nekako tako ja. Sem mislil da je bilo dovolj jasno... Saj vem da je malo podobno Izgnančevi zgodbi (vsaj ta zadnji del), ampak to je pač napaka navdiha

Btw, kje lahko začnem? In ali lahko prosim vidim planete Republike?

Ja samo raje vprašam za vsak slučaj.

No, še uradno sedaj - dobrodošel na forumu.
Lahko začneš na katerem koli planetu Republike čeravno bi se meni osebno zdelo še najbolje, da pričneš na Dantooinu v Akademiji Jedijev - si jo pač nazadnje omenil in, če boš pridno pisaril, lahko kaj hitro napreduješ.
Ti bo pa "delal družbo" NPC za sedaj razen seveda, če ne želiš drugače.

Obilo užitkov ob pisanju

P.S.: Lahko pa prideš tudi na Coruscant v Tempelj Jedijev, kjer se trenutno nahaja moj lik.